Vsi potrebujemo občutek varnosti in gotovosti. A včasih se zdi, da sta svet in življenje tako zelo negotova. V tokratnem posnetku ti razkrijem, kako si lahko ta občutek zagotoviš vedno in povsod. Ne glede na zunanje okoliščine.

V preteklosti sem bila svetovna prvakinja v čustvenih disciplinah, kot so občutek ujetosti, potrtosti, žalosti, nemoči in nesmisla. Potem so se zgodile tri minute, ki so mi enkrat za vselej podarile svobodo.
Na enak način si jo lahko v zgolj nekaj minutah podariš tudi ti.

Preteklost je minila in v zvezi s tem ne moremo prav nič. Pa vendar to ne pomeni, da moramo biti in ostati žrtve preteklih dogodkov ter bolečine ali razočaranj, ki so nam jo morda povzročili. Obstaja pot ven, v sproščenost, razbremenitev in svobodo …

Besed in dejanj drugih ljudi ne bomo mogli nikdar 100 % nadzorovati. Lahko pa se na druge ljudi naučimo gledati tako, da nas njihovo početje ne bo več prizadelo in vznemirjalo. Preveri, kako, in z malo vaje lahko drame, povezane z drugimi ljudmi, tudi zate postanejo preteklost.

Ne vem, v znamenju česa so zadnje čase tvoji dnevi, lahko pa ti povem, kako je pri meni. Te dni je tako naneslo, da sem morala (skoraj) tisoč in enkrat ljudem razložiti, zakaj drugi pritiskajo na njihove gumbe in kaj je treba storiti, da bodo s tem prenehali. V bistvu je čisto preprosto: drugi ljudje pritiskajo na naše gumbe zato, …

Verjetno vidiš, da se vse v tem svetu odvija ciklično. Dan in noč. Pomlad, poletje, jesen in zima. Bolj prijetne in manj prijetne misli, ki se ti pletejo po glavi. In posledično bolj prijetnii in manj prijetni občutki, ki jih doživljamo. V zadnjih dneh in tednih sem imela kar nekaj pogovorov z ljudmi, ki jim je um precej nagajal. Jih strašil, jih polnil z dvomi, jim slikal najslabše možne scenarije, jih obremenjeval z bolečimi slikami preteklosti ipd.

Pred kratkim sem razmišljala, kaj bi obdržala, če bi mi kdo rekel, da mi bo vzeto čisto vse, kar imam, da pa lahko obdržim eno samo stvar. In mi je bilo brez razmišljanja takoj jasno, kaj bi obdržala. Obdržala bi tisti del sebe, ki …

»Kako mi je mogel storiti kaj takega? Kako je bil lahko tak?« Takole sem vpila v sebi (in včasih tudi na glas) kar nekaj let. Kdo je bil on? Moj oče. Do mojega 7. leta menda idealen oče, potem pa je kar naenkrat izginil iz mojega življenja. Fizično je bil še vedno tam, v vseh ostalih pogledih pa ga naenkrat ni bilo več. Skorajda ni spregovoril z mano, ni ga zanimalo, kaj počnem in kako mi gre, kaj me veseli in kaj žalosti, niso ga zanimali ne moji vzponi ne moji padci …