Morda se še nisva srečali, sem pa skoraj povsem prepričana, da si želiš, da bi bile nekatere stvari v tvojem življenju lepše in lažje. In rada bi ti povedala, da je to povsem mogoče in uresničljivo. Morda celo lažje in hitreje, kot si ta hip zmoreš predstavljati.

Zato ti želim zaupati svojo zgodbo. Ne, ni mi najbolj enostavno tako odkrito deliti svojega življenja vsem na očeh, a ker so moje izkušnje dale moč in navdih že toliko ljudem, se čutim dolžno, da jih podelim tudi s teboj.

TOREJ:

MRAZ, STISKA IN ZLORABE

Odkar pomnim je bilo moje življenje polno bolečine in drame:

V otroštvu in mladosti sem živela v slabih materialnih razmerah. Marsikatero zimo, ko ni bilo denarja za kurjavo, sta se mi mraz in vlaga zažirala do kosti, da so tekle solze. 

Šola mi je povzročala hudo stisko. Zavedala sem se namreč, da je s sistemom nekaj narobe in da bi nas moral učiti veliko bolj življenjskih veščin. Vsa leta mojega formalnega šolanja so bila prežeta z obupom in občutkom nemoči, ker nisem zmogla ničesar spremeniti.

Moja prva resnejša zveza v najstniških letih se je po nekaj čudovitih mesecih sprevrgla v obtoževanje, poniževanje in zlorabe. Dve leti sem jokala za štirimi stenami v upanju, da se bodo stvari spremenile, a je šlo iz dneva v dan le na slabše.

Tako zelo sem hrepenela po smislu, po dušnem miru, po ljubezni in toplem domu, moja resničnost pa je bila ravno obratna.

KO IZ BOLEČINE, KI SEM JO DOŽIVLJALA, NISEM VIDELA VEČ NIKAKRŠNEGA IZHODA, MI JE POT PREČKALA ENA OD VZHODNIH RELIGIJ. TU SEM VENDARLE NAŠLA NEKAJ UTEHE IN SMISLA, ZATO JE OB KONCU SREDNJE ŠOLE PADLA ODLOČITEV:

PUSTILA BOM VSE IN ŠLA ZA NUNO.

Rečeno – storjeno. Pri 19 letih sem z nekaj knjigami in osebnimi rečmi pod roko sedla na vlak, ki me je odpeljal 2000 km stran od doma.

V samostanski skupnosti, kjer sem preživela šest let, sem sicer doživela marsikaj lepega, a nisem se mogla izogniti preprostemu dejstvu: kamor koli greš, vedno vzameš s seboj sebe – svoje stiske, svoje strahove, svojo nesposobnost upravljanja s svojimi mislimi, občutki in nenazadnje s svojim življenjem. Iz leta v leto je postajalo težje.

V TISTEM ČASU JE NA VRATA MOJEGA ŽIVLJENJA TIHO, A VZTRAJNO TRKAL ON, KI ME JE MENDA POTIHEM LJUBIL ŽE SEDEM LET; ON, KI MI JE VEČKRAT DEJAL:

“ČE NE MOREM IMETI TEBE, TUDI NOBENE DRUGE NOČEM. RAJE ZA VEDNO OSTANEM SAM.”

Začela sem se zavedati, da samotarsko samostansko življenje morda ne bo tisto, kar bi me dolgoročno izpolnilo in osrečilo.

Odločila sem se, da dam ljubezni še eno priložnost. Če komu pod tem soncem lahko zaupam, lahko zaupam njemu, sem razmišljala. Preselila sem se nazaj v Ljubljano in leto dni kasneje sva bila poročena.

Našla sem si službo, da sva lahko preživela, in še preden sem se zavedla, sem bila znova ujetnik sistema, v katerem skozi moje oči nič ni imelo smisla.

Bolečina in obup v meni so naraščali, čeprav mi na zunaj ni bilo hudega.

V TRENUTKU, KO JE ZNOVA ZAČELO POSTAJATI NEVZDRŽNO, PA SE JE ZGODILO NEKAJ, KAR JE ZA VEDNO SPREMENILO MOJE ŽIVLJENJE:

MOJO POT JE PREČKAL ANTHONY ROBBINS.

Eden največjih svetovnih strokovnjakov s področja osebne rasti in še marsičesa drugega. Najprej sem ga srečala v obliki enega od njegovih avdio seminarjev. Pridno sem poslušala, naredila tudi praktične vaje in le nekaj dni kasneje je bil moj notranji svet povsem drugačen – tako svetel in tako lahkoten kot nikdar poprej. Čisto zares.

Končno! Dobila sem znanje in čisto enostavne, ampak noro učinkovite tehnike, zahvaljujoč katerim so moje življenje že v nekaj kratkih dneh preplavili radost, navdušenje ter občutek pomirjenosti z življenjem in svetom.

Spoznala sem, da lahko upravljam s svojimi mislimi in občutki. Zavedla sem se, da moje življenje ni tisto, kar se dogaja zunaj mene, temveč tisto, kar iz dogodkov in okoliščin, ki so mi dani, naredim sama. Ugotovila sem, da mi ni treba biti žrtev, temveč da sem lahko aktiven kreator svojega življenja in svoje sreče.

Začela sem se učiti kot nora – Robbinsovim avdio in video seminarjem so sledili obiski njegovih dogodkov v Evropi in ZDA ter številna druga izobraževanja.

Znanje mi je povsem spremenilo življenje.

O prestrašeni, pesimistični, bolečine in nesmisla polni Marjetki ni bilo več ne duha ne sluha.  

KO SEM SE NEKEGA DNE PO GLOBOKO TRANSFORMACIJSKEM TEDNU NA FLORIDI PRESREČNA VRNILA DOMOV, SEM VEDELA, KAJ MORAM STORITI:

TO ZNANJE MORAM NUJNO PODELITI S SVOJIMI PRIJATELJI.

Ni se mi zdelo fer, da imam v rokavu toliko enostavnih in učinkovitih orodij, s katerimi je mogoče bliskovito izboljšati svoje življenje, med tem pa se moji prijatelji spopadajo s problemi, ki bi bili s takšnim znanjem enostavno rešljivi.

Čez nekaj tednov sem zato na svojem domu organizirala tridnevno delavnico z najboljšim od tistega, kar sem se do takrat naučila. Povabila sem dve prijateljici, a delavnice se je uspela udeležiti le ena. Dala sem ji vse, kot bi predavala tisoč ljudem, in rezultati so bili fantastični.

Pa sem si rekla: »Marjetka, think big – razmišljaj na veliko!« In čez mesec dni so na drugi ponovitvi delavnice pri meni doma sedeli trije moji prijatelji. Še danes mi povedo, kako odločilno je tisti konec tedna z mano zaznamoval njihovo življenje.

ZAZNAMOVAL PA JE TUDI MOJE ŽIVLJENJE. TAKRAT MI JE NAMREČ POSTALO POVSEM JASNO:

TO JE TO, ZA KAR SEM BILA POSLANA NA TA SVET.

Odločila sem se, da bom nekega dne pustila redno službo in začela učiti druge – našla sem svoj smisel in svoje poslanstvo. Z možem sva vmes zgradila hišo – končno sem imela topel dom, po katerem sem hrepenela od malih nog. Midva sva bila zares globoko povezana in s svojim odnosom sva bila zgled in navdih številnim ljudem okrog sebe – znova sem zaupala v ljudi, v ljubezen in nenazadnje v življenje.

Ko sem neke čudovite sončne nedelje stala na dvorišču pred domačo hišo in preštevala svoje blagoslove, me je spreletelo: »Moje življenje je zdaj popolno.«

Ja, koščki mozaika moje sreče so se po štirih desetletjih stisk, obupa in nesmisla vendarle sestavili v celoto. Moje življenje je bilo popolno. Bolje skorajda ne bi moglo biti.

V TISTEM TRENUTKU SE MI NITI SANJALO NI, KJE SE V RESNICI NAHAJAM:

TOČNO 30 UR PRED NAJGROZLJIVEJŠO IZKUŠNJO SVOJEGA ŽIVLJENJA.

Čudoviti sončni nedelji je sledil ponedeljek. Splet okoliščin je poskrbel za to, da sem moža v šali vprašala, če se želi ločiti od mene.

»Ja, tudi o tem sem razmišljal,« je odvrnil. Čakala sem na njegov smeh. Saj je vendar šala, kajne? Imava najbolj trden odnos, kar jih je kdaj bilo. Nikdar se ne kregava. Globoko sva povezana na vseh ravneh in veva, da pod tem soncem preprosto ni še enega človeka, s katerim bi lahko imela tako izpolnjujoč odnos. 

A smeha ni bilo. In njegov odgovor ni bil šala. 

Odločil se je namreč, da bo življenje nadaljeval po svoje. Danes lahko razumem, zakaj takšna odločitev. Ničesar mu ne zamerim. In vem, da je bilo vse točno tako, kot je moralo biti.

A TISTEGA PONEDELJKA NISEM RAZUMELA NIČESAR. V ENEM SAMEM TRENUTKU JE BILO TAKO KONEC VSEGA – VSEGA, KAR SEM GRADILA, VSEGA, KAR SEM IMELA, VSEGA, V KAR SEM VERJELA. BREZ VSAKRŠNE NAPOVEDI. IN ZGOLJ KRATKIH 30 UR PO TEM, KO SEM UGOTOVILA, DA JE MOJE ŽIVLJENJE POPOLNO.

ŠOK IN BOLEČINA, KI SEM JU DOŽIVELA, STA BILA ZATO NEPOPISNA.

Naenkrat se znova nisem več znašla v tem svetu. Nisem več zaupala vase. Nisem več zaupala v ljudi. Nisem več zaupala v življenje.

DOŽIVELA SEM NAJBOLJ TEMNE TRENUTKE SVOJEGA ŽIVLJENJA. IZJOKALA SEM VSE SOLZE, KAR SEM JIH LAHKO. IN ŠELE KO SEM DO KONCA IZMUČENA DOUMELA, DA NIČESAR VEČ NE MOREM SPREMENITI, SEM ZBRALA MOČI IN SE ODLOČILA:

ŽIVLJENJU DAM ŠE ENO PRILOŽNOST.

Znova sem se začela pridno učiti, tako od različnih mentorjev s področja osebnega in poslovnega uspeha, kot tudi in predvsem od življenja samega.

»Kaj moram še dojeti? Kaj znotraj sebe moram spremeniti? Kje moram razširiti meje svojega sveta, da bom šla vsemu navkljub lahko mirno, zadovoljno in uspešno naprej?« sem spraševala. Bolj ko sem bila pripravljena poslušati in se učiti, hitreje so prihajali odgovori. Moja obzorja glede narave tega sveta, človeškega uma, ljudi, odnosov, ljubezni in še česa so se občutno razširila in nazadnje se je vame naselil globok mir.

Znanj in spoznanj, ki mi jih je prinesla najgrozljivejša izkušnja mojega življenja, ne bi zamenjala za nič na svetu.

Za noben denar. Za nobenega človeka. Za noben odnos. Za nobeno stvar.

IN ČEPRAV BI ME TA IZKUŠNJA SKORAJ POTEGNILA V PONAVLJANJE STARIH ZGODB IN VZORCEV (VIDELA SEM SE, KAKO BOM ZNOVA ŽIVELA V STISKI IN POMANJKANJU, TER BILA POSLEDIČNO NA DOBRI POTI, DA TO TUDI USTVARIM), SEM BILA ZAHVALJUJOČ ZNANJEM IN SPOZNANJEM, KI SEM SI JIH DO TAKRAT PRIDOBILA, NAZADNJE SPOSOBNA REČI:

“KAR JE BILO, JE BILO. OD TU DALJE USTVARJAM ŽIVLJENJE PO SVOJI MERI.”

Preteklost sem pustila za seboj, natančno sem definirala, česa si želim v svoji prihodnosti, in se lotila dela.

Od takrat sem s svojimi knjigami, izobraževanji in svetovanji pomagala več tisoč ljudem, in to na veliko globlji ravni kot kdaj koli prej. Zahvale in prijazne besede ljudi, ki jim je moje delo spremenilo življenje, me spremljajo skorajda na vsakem koraku. 

Ustvarila sem topel nov dom, veliko lepši od tistega, o katerem sem sanjala kot premražen otrok, in od tistega, ki sem ga pred časom izgubila. 

DOSEGLA IN PRESEGLA SEM VEČINO CILJEV, KI SEM SI JIH ZASTAVILA NA RAZLIČNIH PODROČJIH ŽIVLJENJA.

NAUČILA SEM SE ZAUPATI ŽIVLJENJU, ŽIVETI BREZ DRAME IN LJUBITI BREZ STRAHU.

Včasih, ko se zazrem v preteklost in se zavem, kaj sem v zadnjih nekaj letih ustvarila iz svojega življenja, sem na trenutke še sama presenečena. Po eni strani skorajda ne vem, kako mi je uspelo, po drugi strani pa mi je povsem jasno:

Če ne bi imela znanja, bi se moje življenje pred leti končalo. Životarila bi, igrala vlogo žrtve in ponavljala zgodbe svoje preteklosti, saj drugega preprosto ne bi znala. 

Živela bi v stiski in nenehni bolečini. Nimam dvoma.

Znanje pa me je več kot enkrat rešilo in mi nazadnje omogočilo, da si ustvarim življenje, ki je v marsikaterem pogledu boljše od tistega, o katerem sem v preteklosti sploh upala sanjati. 

Verjamem in vem, da ima znanje moč povsem spremeniti človekovo življenje. Neomajno verjamem v sposobnost človeka, da premaga tudi največje izzive – le-ti so zgolj blagoslovi v preobleki, ki čakajo na to, da jih bomo pripravljeni izkoristiti v svoj prid in tako narediti najpomembnejše korake po poti svoje rasti, s tem pa seveda tudi po poti svoje sreče. 

Ne, ni mi na vsakem koraku postlano s cvetjem.

Še vedno srečujem izzive. Še vedno se dan za dnem učim – pravzaprav vedno več časa preživljam v vlogi učenca. Pa vendar lahko rečem, da še nikdar nisem bila tako zelo zaljubljena v življenje. 

In če sem zmogla jaz, nimam dvoma, da zmoreš tudi ti. 

VESELA BOM, ČE TI BOM PRI TEM LAHKO KAKOR KOLI V POMOČ. 

PA ŠE MALENKOST BOLJ URADNO O MENI

Sem trenerka nevrolingvističnega programiranja (NLP-ja), certificirana pri Mednarodni zvezi NLP trenerjev (International NLP Trainers Association – INLPTA), poslovna mentorica ter avtorica treh knjig s področja osebnega in poslovnega uspeha.

Znanje s področja nevrolingvističnega programiranja sem nabirala pri trenerjih obeh utemeljiteljev NLP-ja, dr. Richarda Bandlerja in dr. Johna Grinderja, tako doma kot v tujini. 

Kot edina med slovenskimi NLP trenerji sem šolana tudi na priznanem ameriškem Robbins-Madanes Center for Strategic Intervention, ki pod okriljem Anthonyja Robbinsa združuje najučinkovitejše strategije za uresničevanje človeških potencialov ter doseganje trajnih pozitivnih sprememb pri posameznikih in timih.

Bolj kot na nazive in certifikate sem ponosna na praktične transformacije, ki jih dosegajo moji tečajniki in klienti. 

NI DNEVA, KO NE BI BILA IZ SRCA HVALEŽNA ZA TO, DA MI JE DANO POČETI TAKO ČUDOVITE REČI ZA TAKO ČUDOVITE LJUDI.