NOVA KNJIGA

“V TEM TRENUTKU JE PAČ TAKO” 

ENOSTAVNE POTI DO NOTRANJE SVOBODE, ČUSTVENE STABILNOSTI, OSEBNE MOČI IN ZDRAVIH MEDOSEBNIH ODNOSOV

Marjetka, hvala za še eno navdihujočo, prebujajočo, preprosto povedano življenjsko knjigo.

TEA STRAJN, CELJE

Če zelo iskreno pogledam v svojo preteklost, lahko rečem, da se mi ni zgodilo nič resnično strašnega. Pa vendar sem doživela več bolečine, kot zmorem z besedami opisati. 

Moje lastne boleče misli in boleči občutki, krivce za katere sem sicer videla v svetu zunaj sebe, so bili brez dvoma najstrašnejša stvar, kar sem jih kdaj doživela. 

Ko sem dojela, da se je z ustreznim znanjem in razumevanjem svojega uma, čustev, ljudi, odnosov, sveta in življenja mogoče izkopati iz bolečine, sem se globoko predala učenju in širjenju svojih obzorij.

Ugotovitve in spoznanja, ki so me (od)rešili mojih stisk in bolečine, sem v zadnjih letih pridno delila tudi v svojih zapisih na družabnih omrežjih.

Ko sem se pred časom prebijala skozi te zapise, sem si mimogrede rekla: “Pa saj tega je za celo knjigo!”

In tako se je rodila ideja.

Zbrala sem več kot 120 svojih najbolj branih zapisov zadnjih let ter jih skrbno pregledala, izpilila, dopolnila in dodelala in nastala je knjiga “V tem trenutku je pač tako”. 

ZAPISI V KNJIGI SO RAZDELJENI NA NASLEDNJA POGLAVJA:

1.) UM IN RAZMIŠLJANJE

2.) SREČA

3.) SVOBODA

4.) ČUSTVA IN ČUSTVENI ODZIVI

5.) BOLEČINA

6.) NOTRANJI MIR

7.) DRAMA

8.) POSTAVLJANJE MEJ

9.) MEDOSEBNI ODNOSI IN RAZUMEVANJE DRUGIH LJUDI

10.) OSEBNA MOČ IN IZSTOP IZ VLOGE ŽRTVE

11.) SAMOZAVEST IN SAMOPODOBA

12.) ZAVESTNO USTVARJANJE ŽIVLJENJA IN USPEŠNO DOSEGANJE CILJEV

13.) STRAH, POGUM IN ZAUPANJE

14.) ODNOS DO SEBE

15.) DELO NA SEBI IN PREMAGOVANJE IZZIVOV

16.) ODNOS DO ŽIVLJENJA

Naš svet se spremeni v trenutku, ko zamenjamo očala, skozi katera gledamo nanj.

V tej knjigi te čaka zares širok nabor notranjih očal, ki ti lahko v nekaj kratkih trenutkih pomagajo, da se umiriš in razbremeniš bolečine, bolj svobodno zadihaš v odnosu do drugih ljudi, najdeš notranjo moč in samozavest ter se uspešno premakneš proti uresničitvi svojih ciljev in sanj. 

NAROČAM

PREBERI NEKAJ ODLOMKOV IZ KNJIGE

Besedilo se odpre s klikom na puščico na levi strani. 

Nekoč mi je nekdo napisal, da ne misli več biti kanta za smeti, kamor bodo drugi ljudje odložili, kar jih je volja, in da ljudem zameri njihova dejanja in odnos, ki ga imajo do njega.

Človek, ki je odgovoren za to, da v našem življenju postavi meje, smo mi. Biti tiho, ne izraziti svoje resnice in zraven obtoževati ljudi, da z nami počnejo, kar pač počnejo, je povsem nesmiselno. Mi smo tisti, ki smo to dopustili. Mi smo tisti, ki nismo postavili meje. Mi smo tisti, ki smo se iz takšnih ali drugačnih razlogov strinjali s tem, da bomo prenašali početje drugih ljudi in njihov odnos do nas.

Če želimo, da bodo ljudje drugače ravnali z nami, moramo jasno izraziti svojo resnico in postaviti meje. Jasno ne pomeni jezno ali nasilno. Zavedajmo se, da imamo pravico do svojih meja, in se imejmo dovolj radi, da ne utišamo lastnega glasu zgolj zato, ker bi se bali nesprejemanja in neodobravanja. V takšnem stanju bomo lahko mirno in hkrati jasno izrazili, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne.

Če smo iz strahu pred odzivom drugih ljudi raje tiho, smo sami odgovorni za to, da drugi z nami ravnajo, kot ravnajo.

Cena za to, da lahko živimo svojo resnico, je ta, da jo imamo pogum izraziti, četudi komu morda ne bo všeč.

Ko odločno, mirno in jasno postavimo meje in vztrajamo pri njih, bodo prej ali slej tudi slišane in upoštevane. Ljudje bodo z nami ravnali tako, kot jih naučimo. Ko bodo videli, da s spremembo mislimo resno, se bodo ali prilagodili ali odšli kam drugam, saj jim bo postalo jasno, da svoje stare igre z nami ne morejo več igrati.

Na področju romantične ljubezni obstaja ogromno zablod. Mednje sodi tudi zamenjevanje navezanosti in ljubezni. Navezanost ni ljubezen. Kadar kdo zadovoljuje naše psihološke ali tudi kakšne druge potrebe, se bomo nanj navezali, a ta navezanost sama po sebi nima nič opraviti z ljubeznijo.

Ker tega ne razumemo, vztrajamo v odnosu, tudi če je nezdrav. Prepričani smo, da iz odnosa ne moremo izstopiti zaradi ljubezni, resnica pa je, da vztrajamo zgolj zato, ker imamo v tem nevzdržnem odnosu znan, domač in utečen način za zadovoljevanje svojih psiholoških potreb.

Naša psiha nujno potrebuje občutek varnosti in gotovosti. Raje vztrajamo v nezdravem odnosu, kjer vsaj vemo, kaj nas čaka, kot pa, da bi odšli in ostali sami ali pa tvegali, da se znajdemo v odnosu, ki bo še slabši. Bolj gotovo in varno je vzdrževati status quo, kot pa delati spremembe. A to vztrajanje ni ljubezen. To je le zadovoljevanje naše psihološke potrebe po varnosti in gotovosti.

Naša psiha potrebuje raznolikost, med drugim tudi na področju čustev. Čustveni pretresi, ki jih doživljamo v nezdravih odnosih, ter izmenjavanje kratkih trenutkov vsaj navidezne ljubezni in sreče na eni strani ter bolečine in čustvene agonije na drugi strani zelo dobro poskrbijo za čustveno pestrost. A ta čustveni vrtiljak seveda ni ljubezen. Je le eden izmed načinov, na katere lahko naša psiha zadovolji potrebo po čustveni raznolikosti.

Naša psiha potrebuje tudi občutek pomembnosti – občutek, da nekaj štejemo in da ima naše življenje pomen in smisel. V nezdravih odnosih, pa naj se nam v njih še tako slabo godi, smo vendarle za nekoga dovolj pomembni, da svoje življenje deli z nami. Če odidemo, se zna zgoditi, da bomo ostali sami in ne bomo pomembni nikomur. Bolj varno je torej ostati. A znova ne gre za ljubezen. Gre le za zadovoljevanje še ene od ključnih potreb naše psihe.

Naša psiha nujno potrebuje vsaj občutek povezanosti, če že ne ljubezni. Če ostanemo v odnosu, imamo povezavo z drugim človekom, pa čeprav je nezdrava in boleča. A vsaj je. Ko drugim pripovedujemo o svoji nesreči in bolečini, imamo še vez z drugimi ljudmi, ki nam namenijo svoj čas in pozornost ter nas empatično poslušajo. Če odidemo iz nezdravega odnosa, morda ostanemo brez priložnosti za zadovoljitev potrebe po povezanosti, zato raje vztrajamo, čeprav je povezanost, ki smo je deležni, zelo nizke kvalitete.

Vztrajanje v problematičnih situacijah nam lahko kratkoročno zelo učinkovito pomaga zadovoljiti ključne psihološke potrebe, ne zgolj v medosebnih odnosih, temveč tudi na drugih področjih življenja. Težava je le v tem, da nas dolgoročno takšno vztrajanje vodi v pogubo.

Resnična ljubezen brez dvoma obstaja. Izjemno škodljivo pa je, če nezdrave ter hkrati znane, utečene in domače načine zadovoljevanja svojih psiholoških potreb zmotno enačimo z njo.

Ljudje so po mojih opažanjih pogosto prepričani, da nujno potrebujejo jezo, zamero, razočaranje, prizadetost, užaljenost ali kakšno drugo čustveno dramo, če želijo stvari v svojem življenju premakniti naprej.

Z drugimi besedami: menijo, da bodo brez čustvenega vznemirjanja ostali zgolj pasivni opazovalci, ki dovolijo, da življenje in drugi ljudje z njimi počnejo, kar jih je volja. »Če ne bom znorela, bom kar mirno gledala, da z mano počnejo, kar jim pade na pamet,« sem že večkrat slišala.

Boleča čustva vsekakor imajo svojo vlogo in nalogo. Sporočajo nam, da nekaj v našem svetu ni v redu in da bo treba poskrbeti za spremembe zunaj ali pa znotraj sebe. Ko to sporočilo slišimo, so boleči občutki opravili svojo nalogo in nima smisla vztrajati v njih. Veliko pametneje bo, da se umirimo in ustrezno ukrepamo.

Tudi z umirjeno glavo je mogoče postaviti meje, sprejeti nove odločitve in potegniti nove praktične poteze. Še več: z umirjeno glavo bomo delovali veliko bolj modro kot pa v stanju čustvene vznemirjenosti.

Ni torej nujno, da živimo v občutkih užaljenosti, prizadetosti in jeze na šefa, partnerja, starše, sodelavce ali kogar koli že, če želimo kaj spremeniti v odnosu do njih. Če ugotovimo, da nam nekaj v našem življenju oziroma v našem odnosu z drugimi ne odgovarja, lahko ob tej ugotovitvi ohranimo mirno kri ter svojo energijo namesto v čustveno vznemirjanje raje usmerimo v razmislek o tem, kaj bi bilo v danih okoliščinah najbolj smiselno storiti.

Čustveno vznemirjenje samo po sebi ni nikakršno zagotovilo za to, da se bomo na izzive v svojem življenju tudi praktično odzvali in jih uspešno razrešili. Zakaj ne bi torej kar preskočili oziroma čim bolj skrajšali čustvene drame in se raje čim prej lotili dela, ki bo prineslo rešitev? Navsezadnje si želimo rešitve, ne pa drame.

Ali pač?

Ta svet bi bil precej drugačen, če bi po njem hodili sami čustveno zreli ljudje, vendar temu ni tako. Zato je dobro vedeti, kdo je kdo in kaj je kaj.

Čustveno zreli ljudje:

– sprejemajo odgovornost za svoje občutke, odzive in za svoje življenje nasploh;
– spoštujejo in sprejemajo različna mnenja in poglede;
– drugim ljudem dopuščajo svobodo;
– so empatični in spoštljivi do drugih;
– znajo izraziti svoje želje in potrebe, postaviti meje in brez občutka krivde reči ne;
– se zavedajo, da ne vedo vsega, zato so se pripravljeni učiti in rasti;
– vidijo pomanjkljivosti drugih kot normalne in človeške;
– znajo biti ranljivi in so sposobni priznati svoje šibkosti in omejitve;
– na konstruktiven način sproti rešujejo konflikte;
– sami sebi so sposobni zagotoviti občutek lastne vrednosti;
– so dovolj samozavestni, da delujejo iz občutka moči in varnosti.

Čustveno nezreli ljudje:

– ne sprejemajo odgovornosti za svoje občutke, odzive in življenje ter krivca za razmere v svojem življenju vidijo zunaj sebe;
– prepričani so, da je njihova resnica edina prava resnica;
– poskušajo nadzorovati druge ljudi;
– zahtevajo pozornost ter so nesramni in nespoštljivi, kadar ni po njihovo;
– ne znajo jasno izraziti svojih želja in potreb, ko jim drugi ljudje postavijo meje, pa jih doživljajo kot sebične in nesramne;
– menijo, da so najpametnejši, zato niso odprti za spremembe in rast;
– druge ljudi vidijo kot nesposobne in manjvredne;
– se ne zavedajo svojih šibkosti, pomanjkljivosti in omejitev oziroma jih niso sposobni priznati;
– nesporazume pometajo pod preprogo, ko tega ne zmorejo več, pa se zatečejo v vlogo nemočne žrtve ali nasilnega agresorja;
– so odvisni od zunanje potrditve, saj sami sebi niso sposobni zagotoviti občutka lastne vrednosti;
– delujejo in se odzivajo na podlagi občutkov strahu in ogroženosti, saj nimajo prave samozavesti.

Družba čustveno zrelih ljudi je pravi balzam za dušo. V njihovi družbi smo lahko to, kar smo. Ne bodo nas obsojali, ne bodo nas omejevali, ne bodo nas poskušali spremeniti. Deležni bomo spoštovanja, sprejemanja, razumevanja in iskrene komunikacije, obenem pa bo družba takšnih ljudi tudi iz nas potegnila tisto najboljše in nam pomagala, da še sami čustveno odrastemo.

Od čustveno nezrelih ljudi lahko pričakujemo nespoštljivost, obsojanje, poskuse, da bi nas spremenili oziroma prepričali v svoj prav, pa impulzivnost, čustvene izbruhe, zamere, ignoranco, nejasno in neodkrito komunikacijo, igranje vloge žrtve in podobno.

Naša naloga je, da prepoznamo, s kom imamo opravka, in da se od čustveno nezrelih oseb ali umaknemo ali pa do njih vsaj nimamo nerealističnih pričakovanj, torej pričakovanj, da bodo delovali kot zrele osebnosti, ker to preprosto niso.

Naša še pomembnejša naloga je, da sami postanemo kar se da čustveno in osebnostno zreli. Po eni strani zaradi nas samih, po drugi pa bomo na ta način ljudem okrog sebe dali najboljši zgled in najboljšo priložnost za to, da tudi sami odrastejo.

Morda bodo, morda (še) ne. Čustveno zrel človek razume, da se vse zgodi ob svojem času in da drugih ne more v nič prisiliti.

Če bi imeli doma zaklenjeno skrinjo, polno dragocenosti, in bi vam prinesla ključ, ki jo odpira, bi verjetno zelo skrbno ravnali z njim. Zagotovo ga ne bi kar odvrgli, na primer čez balkon k sosedu.

S ključem, ki odpira skrinjo naše lastne sreče, pa pogosto storimo prav to – odvržemo ga in si rečemo:

Srečna bom, ko:

– bo šef dojel, kako zelo se trudim;
– bo sodelavka plačala za vso svojo nesramnost;
– bo mati spoznala, koliko krivice mi je naredila, in se mi bo opravičila;

– se bo partner spremenil;
– bo ta svet postal bolj normalen;
– grem znova na dopust.

S takšnim in podobnim razmišljanjem smo ključ svoje sreče dobesedno vrgli stran – v roke šefa, sodelavcev, staršev, partnerja ali koga drugega. Vsi našteti imajo polne roke dela s seboj in se najverjetneje niti pod razno ne čutijo odgovorne za našo srečo.

Pa mi? S takšnim početjem pravzaprav sporočamo, da nam je pomembno predvsem, kaj mislijo in počnejo šef, sodelavci, starši, partner in še kdo, naša sreča pa, kot da ni zares pomembna. Ne dojamemo, da osredotočanje na druge in čakanje na njihove spremembe ni pot, ki bi vodila do naše sreče.

»Upam, da se enkrat zgodi pravica in da bo tisti človek plačal za svoja dejanja,« mi je nekdo nekoč napisal. Takšno razmišljanje je recept za nesrečo. Tudi če nas bo nesreča drugega človeka za trenutek osrečila, bomo že v naslednjem trenutku ostali sami s svojim neobvladanim umom, ki ne bo znal biti zares srečen.

Vprašanje ni, kaj počnejo šef, sodelavci, partner, starši, vlada in vsi ostali. Vprašanje je, kaj moramo mi storiti, da bomo v sebi ustvarili mir, zadovoljstvo in srečo, ne glede na to, kaj se dogaja okrog nas.

To je vprašanje, ki vodi do sreče. Kdor vrže ključ svoje sreče »čez balkon« in čaka, da se skrinja odpre, pa bo ostal praznih rok.

Najmočnejši program, ki ga imamo v sebi, je preživetveni nagon. Njegova naloga je, kot samo ime pove, poskrbeti za naše preživetje. S tem poslanstvom je ves čas na preži za morebitno nevarnostjo. Ne opozarja nas le na tisto, kar bi lahko ogrožalo naše fizično preživetje, temveč tudi na vse tisto, kar bi lahko ogrožalo našo psiho – torej na vse, kar bi nam lahko povzročilo bolečino, stisko, razočaranje ipd.

In tako se nam zgodi naslednje: prijateljica izda naše zaupanje in preživetveni nagon nas od te izkušnje dalje opozarja, da nikomur več ne moremo zaupati; v partnerstvu smo imeli bolečo izkušnjo in preživetveni nagon nas od takrat dalje opozarja, da se ni varno z nikomer več spustiti v intimni odnos; lotili smo se novega projekta in bili neuspešni, preživetveni nagon pa nas od te izkušnje dalje opozarja, da se ni varno lotiti ničesar novega več.

Vse našteto se dogaja v imenu varnosti – da se le ne bi še kdaj kaj hudega zgodilo. Naš svet tako postaja manjši in manjši: nič več odnosov, nič več zaupanja, nič več intimnosti, nič več novih podvigov, nič več skokov iz cone udobja itd. V imenu varnosti gradimo kletko, v kateri je naše življenje vedno bolj utesnjeno, neprijetno in neizpolnjujoče.

Seveda je pomembno, da se iz bolečih preteklih izkušenj kaj naučimo in naredimo, kar je v naši moči, da se ne ponovijo. Če jih zgolj posplošimo na ves svet ter se za vedno skrijemo pred življenjem in pred možnostjo, da se nam še kdaj zgodi kaj neprijetnega, pa smo predvsem omejili sami sebe ter si odvzeli priložnost za rast, izpolnitev in svobodo.

Sami se moramo odločiti, ali nam več pomeni navidezna varnost, ki bo na koncu polomila kosti in krila našega duha, ali bomo raje presegli svoje strahove in omejitve ter se opremili z znanjem in veščinami, ki nam bodo pomagali iti tudi skozi težje življenjske preizkušnje. Si bomo dovolili zgolj preživeti ali si bomo dali dovoljenje tudi resnično zaživeti?

Seveda nam nihče ne more zagotoviti, da ne bomo še kdaj ranjeni ali razočarani, a na to možnost se je mogoče odzvati tudi bolj zrelo in ne zgolj tako, da se v bolečini in strahu zvijemo v klobčič in se za vedno skrijemo pred življenjem.

To ni resnična varnost. To je dosmrtna zaporna kazen, na katero smo obsodili sami sebe. Je čas za pomilostitev?

Ljudje nam s svojimi dejanji iz dneva v dan jasno kažejo, kdo in kakšni so. Ni problema, vsakdo izmed nas je takšen, kakršen pač je. Vsakdo dela najbolje, kar zmore in zna. Problem nastane, ko tega, kar nam ljudje jasno pokažejo o sebi, nočemo videti, verjeti oziroma sprejeti.

Morda nam kdo znova in znova kaže, da je neresen, mi pa kar čakamo in pričakujemo resnost s strani te osebe in smo silno razočarani, ker je ne dočakamo.

Morda nam kdo znova in znova kaže, da je nezanesljiv, mi pa kar čakamo in pričakujemo zanesljivost s strani te osebe in smo silno razočarani, ker je ne dočakamo.

Morda nam kdo znova in znova kaže, da je nezvest, mi pa kar čakamo in pričakujemo zvestobo s strani te osebe in smo silno razočarani, ker je ne dočakamo.

Morda nam kdo znova in znova kaže, da je nespoštljiv in nezrel, mi pa kar čakamo in pričakujemo spoštljivo in zrelo vedenje s strani te osebe in smo silno razočarani, ker ga ne dočakamo.

To je povsem nerazumno z naše strani. Seveda nismo ne krivi ne odgovorni za to, da so drugi ljudje takšni, kakršni so. To, da nikakor nočemo videti in verjeti tega, kar so nam o sebi zelo jasno pokazali, ter da živimo v utopičnih pričakovanjih, pa je izključno naša stvar oziroma naša odgovornost.

Ene najhujših stisk doživimo takrat, ko se upiramo bolečini, ki je v danem trenutku že prisotna v našem življenju. Kadar bolečine ne zmoremo oziroma ne znamo transformirati – ko na situacijo ne znamo pogledati skozi drugačna, razbremenjujoča očala, ko ne zmoremo zaupati življenju ipd. – se bolečini nima smisla upirati in se obtoževati zaradi tega, ker jo doživljamo.

Veliko bolje in lažje bo, če zadihamo, si dovolimo občutiti, kar pač občutimo, in si preprosto rečemo:

»V tem trenutku je pač tako.«

V tem trenutku pač boli. S takšnim sprejemanjem svojih čustev bomo lahko ostali bolj prizemljeni in se bomo lahko bolj modro odzvali na dogajanje kot v krču upora, v katerem bi ustvarjali le še več bolečine.

Naša psiha je dovolj močna in mogočna, da lahko v njej prebivajo veselje in žalost, pogum in strah, mir in nemir, samozavest in nemoč.

Upiranje bolečini je vsaj še enkrat tako boleče kot bolečina sama. Kadar ne gre drugače, zato preprosto dopustite, da je, kot je.

V tem trenutku je pač tako.

NAROČAM

VTISI BRALCEV

“… MOČNA OPORA, KO NAS ZANESE … MEHKA BLAZINA, KO PADEMO …”

Kako preprosto in razumljivo zna Marjetka razložiti tako zapletene stvari, kot so življenje, odnosi, čustva … Njeno pisanje je kot cvetoče polje, polno pisanih metafor, ki jih je lahko razumeti. Med branjem sem imela občutek, da piše o meni. Popolnoma sem se našla v številnih zgodbah in primerih.

Besede so se prelivale vame in me vabile na pot. Tako so resnične in močne, navdihujoče in spodbudne, prizemljijo in pobožajo, opogumijo in potolažijo. So močna opora, ko nas zanese, so mehka blazina, ko pademo, so krila, ki nas dvignejo.

Marjetka piše o vsem, kar življenje je, kar nam prinaša in odnaša. Ko nas že zaskrbi, da smo izgubljeni, v naslednjem trenutku ponudi rešitev. Nikoli nas ne pusti samih in med branjem se počutiš varno. Tudi zato, ker iste stvari skozi knjigo pove večkrat, ker so pomembne, ker so kot mantre, ki jih moraš slišati neštetokrat, da jih ponotranjiš in jih lahko začneš živeti. Ker so kot voda, ki jo moraš piti vsak dan, da preživiš in ostaneš zdrav. Ponujene poti v tej knjigi
so res uporabne in jih lahko začneš preizkušati takoj. So že uhojene in preverjene.

Šla sem po nekaterih. Kakšno olajšanje! Želim si, da bi Marjetko našla vsaj petnajst let prej. Čaka me še ogromno raziskovanja in izzivov, a zdaj vsaj vem, kako, kam in zakaj. In ko gre kaj narobe, si rečem: »V tem trenutku je pač tako.« Vdihnem, izdihnem, vzamem to knjigo in grem naprej.

Hvala, Marjetka.

ANDREJA GOLOB, LJUBLJANA

“… KNJIGO SEM DOBESEDNO POSRKALA …”

Čudovita knjiga, polna preprostih, a še kako pomembnih življenjskih nasvetov. Marjetkin lahkoten, a hkrati jedrnat način pisanja mi vedno vzbuja ogromno »aha« momentov.

Knjigo sem ob prvem branju dobesedno posrkala, sedaj pa jo uporabljam tako, da vsak dan preberem eno poglavje, ki se mi v tistem dnevu zdi pomembno. Tako poskušam Marjetkino znanje kar najbolj vpeljati v svoje življenje.

Knjiga je polna zelo koristnih misli in nasvetov, ki ti definitivno spremenijo pogled na svet. Vsekakor vredno branja, vsak dan znova.

MOJCA PRIMON, LJUBLJANA

“… ZAJETEN KUP MISLI, KI OMOGOČAJO TAKOJŠNJO SPREMEMBO …”

Marjetka s svojim znanjem odpira vrata, za katera še vedel nisi, da obstajajo.
Že nekaj časa spremljam njene zapise in tako sem tudi novo knjigo vzela v roke z velikim veseljem. Da, svoboda, mir, veselje… so lahko le eno misel stran.

V pričujoči knjigi nam je podarjen zajeten kup misli, ki omogočajo takojšnjo spremembo. Od očal, ki jih nosimo, je odvisen naš pogled na svet. Včasih nam ne služijo najbolje, a imamo možnost, da jih zamenjamo.

Marjetka nam nasuje obilo premislekov, ki pomagajo h kar najboljši izbiri. Ubesedi marsikaj o življenju, kar na splošno morda že vemo, hkrati pa odstre zaveso in omogoči vpogled v zakulisje dogajanja ter obenem vse skupaj mojstrsko razčleni v posamezne elemente in izpelje formule, ki omogočajo še globlje uvide.

To je knjiga s takojšnjim učinkom, pa vendar ni knjiga samo za enkratno branje. Še več namreč pridobimo, če jo prebiramo znova in znova. Sama jo vsekakor bom.

Hvala, Marjetka!

SILVA POTOČNIK, ŠKOFJA LOKA

“… NAJBOLJ PA SEM HVALEŽNA ZA ZAUPANJE, KI ZDAJ TIHO STANUJE V MOJEM SRCU …”

Marjetkina nova knjiga je polna zakladov. Na prvi pogled se zdi zelo enostavna, a je vendarle globoka, s filozofsko močjo. Zame je največji zaklad ravno sprejemanje okoliščin, na katere nimam vpliva. Ta moto sem prej že neštetokrat slišala in prebrala, s pomočjo Marjetkinih NLP tečajev in modrosti, zbranih v njenih pisanjih, pa je to vodilo v meni končno zares zaživelo.

Hvala, Marjetka, da sem s tvojo pomočjo našla manjkajoče smerokaze, tu in tam popravila kakšen razmajan most, zbrala pogum in odločenost, da se ne oziram več ves čas nazaj, našla in odstranila magnete, ki so motili moj kompas.

Najbolj pa sem hvaležna za zaupanje, ki zdaj tiho stanuje v mojem srcu. Zaupanje v življenje, v to, da je vse v najlepšem redu. V knjigi nas vztrajno vabiš naj čim večkrat obiščemo tukaj in zdaj. Kaj, ko bi tu kar prijavili svoje stalno prebivališče?

NINA BARBIČ, LJUBLJANA

“… REŠITVE ZA NAŠE S, M, L IN XL PROBLEME …”

Marjetkino knjigo sem prebrala v trenutku, z globokim zavedanjem pomembnosti njenega sporočila: sreča pride, ko imaš krmilo življenja v svojih rokah. Kdaj in kako – to je naša svobodna odločitev.

To je rdeča nit, ki povezuje prav vsa velika in mala poglavja te knjige. Začneš jo lahko brati na začetku, na koncu, kjerkoli – vedno je vse razumljivo in preprosto. V njej so pojasnila in rešitve za naše S, M, L in XL probleme.

Vesela za vse nas.

ANDREJA KOVAČ, VAČE

“… PRAVA ZAKLADNICA ZNANJA … ČISTO NOVA OBZORJA …”

Knjiga je prava zakladnica znanja, uvidov in spoznaj, ki odpirajo čisto nova obzorja in poglede, kako si ustvariti lepo, sproščeno, mirno in izpolnjujoče življenje po svoji meri – v njej ima vsaka beseda svoje mesto, niti ena ni preveč ali premalo. Zbrane misli so zapisane enostavno, smiselno in razumljivo.

Med branjem me je večkrat prešinilo, da nikdar ni prepozno za spremembe na bolje. Dosegljive so vsakomur, ki si spremembe želi in se zanje tudi odloči. Sama najdem vse mogoče izgovore in se jih oklepam, življenje pa teče, zato sem ob prebiranju jasnih in v praksi takoj uporabnih napotkih dala zavezo sebi, da bom bolj zaupala življenju in sebi ter bolj pogumno zakorakala spremembam in izzivom naproti.

ANKA GRČAR, ŠENTRUPERT

“… KNJIGA JE Z ENO BESEDO NAVDIHUJOČA …”

Knjiga Marjetke Perme z naslovom “V tem trenutku je pač tako” je z eno besedo navdihujoča. Lahko je tvoja pomočnica, rešiteljica, motivatorka… v vsakdanjem življenju.

Ob njenih zgodbah, ki jih bom poimenovala kar iskrice, lahko postajaš sam svoj gospod oziroma sama svoja gospa, če si vsak dan vzameš le nekaj minutk časa za razmislek o enem ali dveh vprašanjih, ki jih skozi iskrice tako modro postavlja Marjetka, in iskanju lastnih odgovorov na le-ta.

Naj vam povem, da to ni knjiga, ki bi jo prebral na mah, odložil in takoj pozabil. Prav tako to ni knjiga, ki bi jo prebral le enkrat. To je knjiga, polna iskrih domislic, nasvetov in življenjskih resnic. Počasi te vodi k razmišljanju o sebi, uvidom o življenjskih preprekah in ovirah, ki si jih postavljaš sam, ipd. Ob tem pa ti Marjetka skozi svoje iskrice nudi oporo pri iskanju novih poti in smeri v življenju.

Ob branju nasvetov in prebliskih, ki jih boste ob tem doživljali, vas bodo njene iskrice postopoma odpeljale iz »solzne doline«, obupa in nemoči ter vas »pahnile« ven iz cone udobja v polnost življenja, iskanje osebnega zadovoljstva, v skrb zase in usvajanje primernejših načinov komunikacije.

Briljantna se mi je zdela misel, da to, kar čutimo, nismo mi in da lahko stopimo iz čustvene drame v čevlje opazovalca tistega, kar se dogaja znotraj nas. Kakšna globoka odrešitev in osvoboditev!

Ta knjiga bo moje sveto pismo v iskanju uravnoteženosti med skrbjo za druge ter skrbjo zase in za svoje potrebe, zato sem za vse zapisano Marjetki iskreno hvaležna.

IRENA BRVAR, NOTRANJE GORICE

Knjiga je tudi čudovito darilo.

GLEDE NA IZBRANO ŠTEVILO IZVODOV TE OB NAROČILU ČAKAJO:

KNJIGA

“V TEM TRENUTKU JE PAČ TAKO”

(CENA: 23,90 EUR)

Več kot 120 zapisov, ki ti bodo na hiter in enostaven način pomagali do več notranje svobode, čustvene stabilnosti, osebne moči in zdravih medosebnih odnosov.

TRANSMEDITACIJA

“NOTRANJI MIR IN LJUBEZEN”

(VREDNOST: 17,00 EUR)

Ta posnetek te bo popeljal globoko v občutke notranjega miru in ljubezni, ne glede na to, kakšne so v tem trenutku razmere v tvojem življenju. Obenem ti bo omogočil tudi raztopiti morebitne zamere, ki ti otežujejo življenje. Posnetek prejmeš v elektronski obliki.

DELOVNI ZVEZEK

“V TEM TRNUTKU JE PAČ TAKO”

(VREDNOST: 19,00 EUR)

Delovni zvezek “V tem trenutku je pač tako” ti bo skozi zastavljena vprašanja omogočil, da še globlje ozavestiš zapise v knjigi in jih preneseš v svoje praktično življenje ter tako še hitreje prideš do želenih pozitivnih sprememb. Delovni zvezek prejmeš v elektronski obliki in ga lahko ali natisneš in izpolniš ročno ali pa neposredno na napravi, na katero si ga preneseš.

VIDEO PREDAVANJE

“TRIJE ENOSTAVNI KORAKI DO VEČ SAMOZAVESTI IN VERE VASE”

(VREDNOST: 27,00 EUR)

Samozavest ni supermoč, s katero se rodite ali pa ne, temveč veščina, ki jo lahko razvije vsakdo, tudi ti. Predavanje ti bo pomagalo, da začneš veliko bolj verjeti vase ter delovati na takšen način, da se bo tvoja samozavest tudi v prihodnje krepila.

V TEM TRENUTKU JE PAČ TAKO

CENA: 23,90 EUR

PREDNAROČNIŠKA CENA: OD 20,90 EUR (ODVISNO OD ŠTEVILA NAROČENIH IZVODOV) + BREZPLAČNA POŠTNINA

FORMAT: 20 CM X 20 CM

OBSEG: 170 STRANI

MEHKA VEZAVA

Marjetkina nova knjiga me je navdušila, saj na primerih dokazuje, da je vse v našem življenju odvisno od našega notranjega stanja.

ANITA VUJASINOVIĆ, LJUBLJANA

IZBERI ŽELENO ŠTEVILO IZVODOV IN PRIPADAJOČA DARILA

1 IZVOD

  • darilo: transmeditacija “Notranji mir in ljubezen”
  • brezplačna poštnina
  • darilo: delovni zvezek “V tem trenutku je pač tako”
  • darilo: video predavanje “Trije enostavni koraki do več samozavesti in vere vase”

SKUPAJ:

23,90 EUR

2 IZVODA

  • brezplačna poštnina
  • darilo: transmeditacija “Notranji mir in ljubezen”
  • darilo: delovni zvezek “V trem trenutku je pač tako”
  • darilo: video predavanje “Trije enostavni koraki do več samozavesti in vere vase”

SKUPAJ:

47,80 EUR

V KOŠARICO

3 IZVODI

  • brezplačna poštnina
  • darilo: transmeditacija “Notranji mir in ljubezen”
  • darilo: delovni zvezek “V trem trenutku je pač tako”
  • darilo: video predavanje “Trije enostavni koraki do več samozavesti in vere vase”

SKUPAJ:

71,70 EUR