Nekoč mi je nekdo napisal, da ne misli več biti kanta za smeti, kamor bodo drugi ljudje odložili, kar jih je volja, in da ljudem zameri njihova dejanja in odnos, ki ga imajo do njega.

Človek, ki je odgovoren za to, da v našem življenju postavi meje, smo mi. Biti tiho, ne izraziti svoje resnice in zraven obtoževati ljudi, da z nami počnejo, kar pač počnejo, je povsem nesmiselno. Mi smo tisti, ki smo to dopustili. Mi smo tisti, ki nismo postavili meje. Mi smo tisti, ki smo se iz takšnih ali drugačnih razlogov strinjali s tem, da bomo prenašali početje drugih ljudi in njihov odnos do nas.

Če želimo, da bodo ljudje drugače ravnali z nami, moramo jasno izraziti svojo resnico in postaviti meje. Jasno ne pomeni jezno ali nasilno. Zavedajmo se, da imamo pravico do svojih meja, in se imejmo dovolj radi, da ne utišamo lastnega glasu zgolj zato, ker bi se bali nesprejemanja in neodobravanja. V takšnem stanju bomo lahko mirno in hkrati jasno izrazili, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne.

Če smo iz strahu pred odzivom drugih ljudi raje tiho, smo sami odgovorni za to, da drugi z nami ravnajo, kot ravnajo.

Cena za to, da lahko živimo svojo resnico, je ta, da jo imamo pogum izraziti, četudi komu morda ne bo všeč.

Ko odločno, mirno in jasno postavimo meje in vztrajamo pri njih, bodo prej ali slej tudi slišane in upoštevane. Ljudje bodo z nami ravnali tako, kot jih naučimo. Ko bodo videli, da s spremembo mislimo resno, se bodo ali prilagodili ali odšli kam drugam, saj jim bo postalo jasno, da svoje stare igre z nami ne morejo več igrati.

Na področju romantične ljubezni obstaja ogromno zablod. Mednje sodi tudi zamenjevanje navezanosti in ljubezni. Navezanost ni ljubezen. Kadar kdo zadovoljuje naše psihološke ali tudi kakšne druge potrebe, se bomo nanj navezali, a ta navezanost sama po sebi nima nič opraviti z ljubeznijo.

Ker tega ne razumemo, vztrajamo v odnosu, tudi če je nezdrav. Prepričani smo, da iz odnosa ne moremo izstopiti zaradi ljubezni, resnica pa je, da vztrajamo zgolj zato, ker imamo v tem nevzdržnem odnosu znan, domač in utečen način za zadovoljevanje svojih psiholoških potreb.

Naša psiha nujno potrebuje občutek varnosti in gotovosti. Raje vztrajamo v nezdravem odnosu, kjer vsaj vemo, kaj nas čaka, kot pa, da bi odšli in ostali sami ali pa tvegali, da se znajdemo v odnosu, ki bo še slabši. Bolj gotovo in varno je vzdrževati status quo, kot pa delati spremembe. A to vztrajanje ni ljubezen. To je le zadovoljevanje naše psihološke potrebe po varnosti in gotovosti.

Naša psiha potrebuje raznolikost, med drugim tudi na področju čustev. Čustveni pretresi, ki jih doživljamo v nezdravih odnosih, ter izmenjavanje kratkih trenutkov vsaj navidezne ljubezni in sreče na eni strani ter bolečine in čustvene agonije na drugi strani zelo dobro poskrbijo za čustveno pestrost. A ta čustveni vrtiljak seveda ni ljubezen. Je le eden izmed načinov, na katere lahko naša psiha zadovolji potrebo po čustveni raznolikosti.

Naša psiha potrebuje tudi občutek pomembnosti – občutek, da nekaj štejemo in da ima naše življenje pomen in smisel. V nezdravih odnosih, pa naj se nam v njih še tako slabo godi, smo vendarle za nekoga dovolj pomembni, da svoje življenje deli z nami. Če odidemo, se zna zgoditi, da bomo ostali sami in ne bomo pomembni nikomur. Bolj varno je torej ostati. A znova ne gre za ljubezen. Gre le za zadovoljevanje še ene od ključnih potreb naše psihe.

Naša psiha nujno potrebuje vsaj občutek povezanosti, če že ne ljubezni. Če ostanemo v odnosu, imamo povezavo z drugim človekom, pa čeprav je nezdrava in boleča. A vsaj je. Ko drugim pripovedujemo o svoji nesreči in bolečini, imamo še vez z drugimi ljudmi, ki nam namenijo svoj čas in pozornost ter nas empatično poslušajo. Če odidemo iz nezdravega odnosa, morda ostanemo brez priložnosti za zadovoljitev potrebe po povezanosti, zato raje vztrajamo, čeprav je povezanost, ki smo je deležni, zelo nizke kvalitete.

Vztrajanje v problematičnih situacijah nam lahko kratkoročno zelo učinkovito pomaga zadovoljiti ključne psihološke potrebe, ne zgolj v medosebnih odnosih, temveč tudi na drugih področjih življenja. Težava je le v tem, da nas dolgoročno takšno vztrajanje vodi v pogubo.

Resnična ljubezen brez dvoma obstaja. Izjemno škodljivo pa je, če nezdrave ter hkrati znane, utečene in domače načine zadovoljevanja svojih psiholoških potreb zmotno enačimo z njo.

Ljudje so po mojih opažanjih pogosto prepričani, da nujno potrebujejo jezo, zamero, razočaranje, prizadetost, užaljenost ali kakšno drugo čustveno dramo, če želijo stvari v svojem življenju premakniti naprej.

Z drugimi besedami: menijo, da bodo brez čustvenega vznemirjanja ostali zgolj pasivni opazovalci, ki dovolijo, da življenje in drugi ljudje z njimi počnejo, kar jih je volja. »Če ne bom znorela, bom kar mirno gledala, da z mano počnejo, kar jim pade na pamet,« sem že večkrat slišala.

Boleča čustva vsekakor imajo svojo vlogo in nalogo. Sporočajo nam, da nekaj v našem svetu ni v redu in da bo treba poskrbeti za spremembe zunaj ali pa znotraj sebe. Ko to sporočilo slišimo, so boleči občutki opravili svojo nalogo in nima smisla vztrajati v njih. Veliko pametneje bo, da se umirimo in ustrezno ukrepamo.

Tudi z umirjeno glavo je mogoče postaviti meje, sprejeti nove odločitve in potegniti nove praktične poteze. Še več: z umirjeno glavo bomo delovali veliko bolj modro kot pa v stanju čustvene vznemirjenosti.

Ni torej nujno, da živimo v občutkih užaljenosti, prizadetosti in jeze na šefa, partnerja, starše, sodelavce ali kogar koli že, če želimo kaj spremeniti v odnosu do njih. Če ugotovimo, da nam nekaj v našem življenju oziroma v našem odnosu z drugimi ne odgovarja, lahko ob tej ugotovitvi ohranimo mirno kri ter svojo energijo namesto v čustveno vznemirjanje raje usmerimo v razmislek o tem, kaj bi bilo v danih okoliščinah najbolj smiselno storiti.

Čustveno vznemirjenje samo po sebi ni nikakršno zagotovilo za to, da se bomo na izzive v svojem življenju tudi praktično odzvali in jih uspešno razrešili. Zakaj ne bi torej kar preskočili oziroma čim bolj skrajšali čustvene drame in se raje čim prej lotili dela, ki bo prineslo rešitev? Navsezadnje si želimo rešitve, ne pa drame.

Ali pač?

Ta svet bi bil precej drugačen, če bi po njem hodili sami čustveno zreli ljudje, vendar temu ni tako. Zato je dobro vedeti, kdo je kdo in kaj je kaj.

Čustveno zreli ljudje:

– sprejemajo odgovornost za svoje občutke, odzive in za svoje življenje nasploh;
– spoštujejo in sprejemajo različna mnenja in poglede;
– drugim ljudem dopuščajo svobodo;
– so empatični in spoštljivi do drugih;
– znajo izraziti svoje želje in potrebe, postaviti meje in brez občutka krivde reči ne;
– se zavedajo, da ne vedo vsega, zato so se pripravljeni učiti in rasti;
– vidijo pomanjkljivosti drugih kot normalne in človeške;
– znajo biti ranljivi in so sposobni priznati svoje šibkosti in omejitve;
– na konstruktiven način sproti rešujejo konflikte;
– sami sebi so sposobni zagotoviti občutek lastne vrednosti;
– so dovolj samozavestni, da delujejo iz občutka moči in varnosti.

Čustveno nezreli ljudje:

– ne sprejemajo odgovornosti za svoje občutke, odzive in življenje ter krivca za razmere v svojem življenju vidijo zunaj sebe;
– prepričani so, da je njihova resnica edina prava resnica;
– poskušajo nadzorovati druge ljudi;
– zahtevajo pozornost ter so nesramni in nespoštljivi, kadar ni po njihovo;
– ne znajo jasno izraziti svojih želja in potreb, ko jim drugi ljudje postavijo meje, pa jih doživljajo kot sebične in nesramne;
– menijo, da so najpametnejši, zato niso odprti za spremembe in rast;
– druge ljudi vidijo kot nesposobne in manjvredne;
– se ne zavedajo svojih šibkosti, pomanjkljivosti in omejitev oziroma jih niso sposobni priznati;
– nesporazume pometajo pod preprogo, ko tega ne zmorejo več, pa se zatečejo v vlogo nemočne žrtve ali nasilnega agresorja;
– so odvisni od zunanje potrditve, saj sami sebi niso sposobni zagotoviti občutka lastne vrednosti;
– delujejo in se odzivajo na podlagi občutkov strahu in ogroženosti, saj nimajo prave samozavesti.

Družba čustveno zrelih ljudi je pravi balzam za dušo. V njihovi družbi smo lahko to, kar smo. Ne bodo nas obsojali, ne bodo nas omejevali, ne bodo nas poskušali spremeniti. Deležni bomo spoštovanja, sprejemanja, razumevanja in iskrene komunikacije, obenem pa bo družba takšnih ljudi tudi iz nas potegnila tisto najboljše in nam pomagala, da še sami čustveno odrastemo.

Od čustveno nezrelih ljudi lahko pričakujemo nespoštljivost, obsojanje, poskuse, da bi nas spremenili oziroma prepričali v svoj prav, pa impulzivnost, čustvene izbruhe, zamere, ignoranco, nejasno in neodkrito komunikacijo, igranje vloge žrtve in podobno.

Naša naloga je, da prepoznamo, s kom imamo opravka, in da se od čustveno nezrelih oseb ali umaknemo ali pa do njih vsaj nimamo nerealističnih pričakovanj, torej pričakovanj, da bodo delovali kot zrele osebnosti, ker to preprosto niso.

Naša še pomembnejša naloga je, da sami postanemo kar se da čustveno in osebnostno zreli. Po eni strani zaradi nas samih, po drugi pa bomo na ta način ljudem okrog sebe dali najboljši zgled in najboljšo priložnost za to, da tudi sami odrastejo.

Morda bodo, morda (še) ne. Čustveno zrel človek razume, da se vse zgodi ob svojem času in da drugih ne more v nič prisiliti.

Če bi imeli doma zaklenjeno skrinjo, polno dragocenosti, in bi vam prinesla ključ, ki jo odpira, bi verjetno zelo skrbno ravnali z njim. Zagotovo ga ne bi kar odvrgli, na primer čez balkon k sosedu.

S ključem, ki odpira skrinjo naše lastne sreče, pa pogosto storimo prav to – odvržemo ga in si rečemo:

Srečna bom, ko:

– bo šef dojel, kako zelo se trudim;
– bo sodelavka plačala za vso svojo nesramnost;
– bo mati spoznala, koliko krivice mi je naredila, in se mi bo opravičila;

– se bo partner spremenil;
– bo ta svet postal bolj normalen;
– grem znova na dopust.

S takšnim in podobnim razmišljanjem smo ključ svoje sreče dobesedno vrgli stran – v roke šefa, sodelavcev, staršev, partnerja ali koga drugega. Vsi našteti imajo polne roke dela s seboj in se najverjetneje niti pod razno ne čutijo odgovorne za našo srečo.

Pa mi? S takšnim početjem pravzaprav sporočamo, da nam je pomembno predvsem, kaj mislijo in počnejo šef, sodelavci, starši, partner in še kdo, naša sreča pa, kot da ni zares pomembna. Ne dojamemo, da osredotočanje na druge in čakanje na njihove spremembe ni pot, ki bi vodila do naše sreče.

»Upam, da se enkrat zgodi pravica in da bo tisti človek plačal za svoja dejanja,« mi je nekdo nekoč napisal. Takšno razmišljanje je recept za nesrečo. Tudi če nas bo nesreča drugega človeka za trenutek osrečila, bomo že v naslednjem trenutku ostali sami s svojim neobvladanim umom, ki ne bo znal biti zares srečen.

Vprašanje ni, kaj počnejo šef, sodelavci, partner, starši, vlada in vsi ostali. Vprašanje je, kaj moramo mi storiti, da bomo v sebi ustvarili mir, zadovoljstvo in srečo, ne glede na to, kaj se dogaja okrog nas.

To je vprašanje, ki vodi do sreče. Kdor vrže ključ svoje sreče »čez balkon« in čaka, da se skrinja odpre, pa bo ostal praznih rok.

Najmočnejši program, ki ga imamo v sebi, je preživetveni nagon. Njegova naloga je, kot samo ime pove, poskrbeti za naše preživetje. S tem poslanstvom je ves čas na preži za morebitno nevarnostjo. Ne opozarja nas le na tisto, kar bi lahko ogrožalo naše fizično preživetje, temveč tudi na vse tisto, kar bi lahko ogrožalo našo psiho – torej na vse, kar bi nam lahko povzročilo bolečino, stisko, razočaranje ipd.

In tako se nam zgodi naslednje: prijateljica izda naše zaupanje in preživetveni nagon nas od te izkušnje dalje opozarja, da nikomur več ne moremo zaupati; v partnerstvu smo imeli bolečo izkušnjo in preživetveni nagon nas od takrat dalje opozarja, da se ni varno z nikomer več spustiti v intimni odnos; lotili smo se novega projekta in bili neuspešni, preživetveni nagon pa nas od te izkušnje dalje opozarja, da se ni varno lotiti ničesar novega več.

Vse našteto se dogaja v imenu varnosti – da se le ne bi še kdaj kaj hudega zgodilo. Naš svet tako postaja manjši in manjši: nič več odnosov, nič več zaupanja, nič več intimnosti, nič več novih podvigov, nič več skokov iz cone udobja itd. V imenu varnosti gradimo kletko, v kateri je naše življenje vedno bolj utesnjeno, neprijetno in neizpolnjujoče.

Seveda je pomembno, da se iz bolečih preteklih izkušenj kaj naučimo in naredimo, kar je v naši moči, da se ne ponovijo. Če jih zgolj posplošimo na ves svet ter se za vedno skrijemo pred življenjem in pred možnostjo, da se nam še kdaj zgodi kaj neprijetnega, pa smo predvsem omejili sami sebe ter si odvzeli priložnost za rast, izpolnitev in svobodo.

Sami se moramo odločiti, ali nam več pomeni navidezna varnost, ki bo na koncu polomila kosti in krila našega duha, ali bomo raje presegli svoje strahove in omejitve ter se opremili z znanjem in veščinami, ki nam bodo pomagali iti tudi skozi težje življenjske preizkušnje. Si bomo dovolili zgolj preživeti ali si bomo dali dovoljenje tudi resnično zaživeti?

Seveda nam nihče ne more zagotoviti, da ne bomo še kdaj ranjeni ali razočarani, a na to možnost se je mogoče odzvati tudi bolj zrelo in ne zgolj tako, da se v bolečini in strahu zvijemo v klobčič in se za vedno skrijemo pred življenjem.

To ni resnična varnost. To je dosmrtna zaporna kazen, na katero smo obsodili sami sebe. Je čas za pomilostitev?

Ljudje nam s svojimi dejanji iz dneva v dan jasno kažejo, kdo in kakšni so. Ni problema, vsakdo izmed nas je takšen, kakršen pač je. Vsakdo dela najbolje, kar zmore in zna. Problem nastane, ko tega, kar nam ljudje jasno pokažejo o sebi, nočemo videti, verjeti oziroma sprejeti.

Morda nam kdo znova in znova kaže, da je neresen, mi pa kar čakamo in pričakujemo resnost s strani te osebe in smo silno razočarani, ker je ne dočakamo.

Morda nam kdo znova in znova kaže, da je nezanesljiv, mi pa kar čakamo in pričakujemo zanesljivost s strani te osebe in smo silno razočarani, ker je ne dočakamo.

Morda nam kdo znova in znova kaže, da je nezvest, mi pa kar čakamo in pričakujemo zvestobo s strani te osebe in smo silno razočarani, ker je ne dočakamo.

Morda nam kdo znova in znova kaže, da je nespoštljiv in nezrel, mi pa kar čakamo in pričakujemo spoštljivo in zrelo vedenje s strani te osebe in smo silno razočarani, ker ga ne dočakamo.

To je povsem nerazumno z naše strani. Seveda nismo ne krivi ne odgovorni za to, da so drugi ljudje takšni, kakršni so. To, da nikakor nočemo videti in verjeti tega, kar so nam o sebi zelo jasno pokazali, ter da živimo v utopičnih pričakovanjih, pa je izključno naša stvar oziroma naša odgovornost.

Ene najhujših stisk doživimo takrat, ko se upiramo bolečini, ki je v danem trenutku že prisotna v našem življenju. Kadar bolečine ne zmoremo oziroma ne znamo transformirati – ko na situacijo ne znamo pogledati skozi drugačna, razbremenjujoča očala, ko ne zmoremo zaupati življenju ipd. – se bolečini nima smisla upirati in se obtoževati zaradi tega, ker jo doživljamo.

Veliko bolje in lažje bo, če zadihamo, si dovolimo občutiti, kar pač občutimo, in si preprosto rečemo:

»V tem trenutku je pač tako.«

V tem trenutku pač boli. S takšnim sprejemanjem svojih čustev bomo lahko ostali bolj prizemljeni in se bomo lahko bolj modro odzvali na dogajanje kot v krču upora, v katerem bi ustvarjali le še več bolečine.

Naša psiha je dovolj močna in mogočna, da lahko v njej prebivajo veselje in žalost, pogum in strah, mir in nemir, samozavest in nemoč.

Upiranje bolečini je vsaj še enkrat tako boleče kot bolečina sama. Kadar ne gre drugače, zato preprosto dopustite, da je, kot je.

V tem trenutku je pač tako.