Na neprijetne občutke, vključno s strahom, pogosto gledamo kot na nekoristen nebodigatreba, ki nam zgolj greni življenje in bi se ga bilo treba po najhitrejši možni poti znebiti – ga morda na silo odriniti na stran in ga zamenjati s pozitivnim razmišljanjem.

Če pozitivno razmišljanje pomeni, da smo se sposobni v življenju osredotočiti tudi na lepo in dobro, ne zgolj na težko in slabo, da smo sposobni predvideti tudi pozitiven razplet dogodkov, namesto da si že po definiciji slikamo le najbolj črne možne scenarije, ipd., potem je pozitivno razmišljanje krasna stvar.

Če bomo v imenu pozitivnega razmišljanja svoje strahove in druge neprijetne občutke zgolj odrinili na stran, jih potlačiti oziroma poskusili pobegniti od njih, pa si bomo najverjetneje naredili več škode kot koristi.

Čustvena zrelost nikakor ne pomeni, da ne bomo nikdar občutili neprijetnih občutkov, temveč pomeni, da znamo s svojimi občutki ustrezno ravnati, kar med drugim vključuje sposobnost prepoznavanja njihovih sporočil.

NAŠA ČUSTVA IN OBČUTKI NAMREČ V SEBI NOSIJO SPOROČILA, IN POMEMBNO JE, DA TA SPOROČILA SLIŠIMO TER SE NANJE USTREZNO ODZOVEMO.

Lahko bi rekli, da so naši občutki kot nekakšna notranja navigacija, ki nam daje vedeti, kje se nahajamo in kam je od tu naprej smiselno iti.

Tudi strah v sebi nosi sporočilo.

Osnovno sporočilo strahu je, da se nam – vsaj potencialno – utegne zgoditi nekaj hudega oziroma slabega. Strah nas torej opozarja na bližajočo se dejansko ali pa vsaj potencialno nevarnost.

Ker smo ljudje v davni preteklosti živeli v veliko manj varnih in udobnih razmerah, kot jih poznamo danes, je bila naša fizična varnost dejansko ves čas ogrožena. Vsak premik, šum in senca bi lahko pomenili, da je naše preživetje na kocki.

Če smo kot vrsta skozi preteklost želeli preživeti, so se morali naši možgani zato izuriti v tem, da so ves čas in v vseh okoliščinah pozorni na potencialne nevarnosti in opozarjajo nanje.

Danes živimo zelo drugače kot nekoč in je naše fizično preživetje zelo redko ogroženo, ostali pa so nam možgani, ki imajo pod vplivom najmočnejšega programa, ki ga nosimo v sebi – preživetvenega nagona – še vedno nagnjenje k temu, da v vsem, kar ni znano in domače, zaznavajo potencialno nevarnost. 

KAKŠNA SO TOREJ DANES SPOROČILA NAŠIH STRAHOV?

Strah lahko prinaša več različnih sporočil:

A) GROZI NAM DEJANSKA FIZIČNA NEVARNOST, ZATO JE POTREBNO USTREZNO UKREPATI

Ko zagledamo avtomobil, ki drvi proti nam, se ustrašimo. Strah nas opozarja na to, da smo ogroženi, zato ukrepamo: umaknemo se z njegove poti in se tako zaščitimo.

Stene in strop se začnejo tresti. Strah nas opozori na to, da sta naše življenje in zdravje ogrožena, zato poiščemo kraj, kjer bomo varni pred potresom.

V takšnih in podobnih primerih nam torej strah sporoča, da sta naše življenje in zdravje v nevarnosti in da je nujno ukrepati, zato gremo v akcijo in naredimo, kar je potrebno, da se zaščitimo in zavarujemo.

B) SPUŠČAMO SE V NEKAJ, KAR SAMO PO SEBI SICER NI NEVARNO, ČE JE ČLOVEK USTREZNO PRIPRAVJEN, VENDAR MI NA TEJ TOČKI ŠE NISMO PRIPRAVLJENI

Strah nas je, ko razmišjamo o tem, da bomo pustili redno službo in začeli z lastnim poslom.

Prehod iz redne službe v lasten posel sam po sebi ni nevaren, če je človek seveda ustrezno pripravljen nanj.

To lahko med drugim pomeni, da ima preverjeno idejo, jasen načrt, ustrezna strokovna ter poslovna znanja, veščine in podporo, zadostna zagonska finančna stredstva ipd.

Če nepripravljeni nameravamo pustiti redno službo in ob tem občutimo strah, bi bilo nesmiselno, da ta strah zgolj odrinemo na stran, smo na silo pogumni ter se kar na slepo vržemo v nekaj, česar ne razumemo dovolj dobro in na kar nismo ustrezno pripravljeni.

Strah nas opozarja, da trenutno še nismo poskrbeli za vse, za kar bi bilo treba poskrbeti, preden potegnemo naslednjo potezo.

Brez vozniškega izpita bi nas bilo verjetno strah sesti za volan in se podati na avtocesto. Ne zato, ker bi bila vožnja avtomobila sama po sebi tako usodno nevarna, temveč zato, ker nekje v sebi vemo, da nismo še pripravljeni in da smo v takšnem stanju dejasko lahko nevarni zase in za druge

Tudi v tem primeru bi bil pogum kar na slepo, brez ustrezne priprave, povsem zgrešena strategija.

Strah nam v takšnih in podobnih primerih torej sproča, da se je treba pred novim podvigom nanj ustrezno pripraviti, da preprečimo neželene posledice, in nas usmerja k temu, da to tudi storimo.

C) OGROŽENO JE NAŠE PSIHIČNO PREŽIVETJE OZIROMA BLAGOSTANJE

Naši možgani nas s strahom opozarjajo na vse, kar bi nas lahko tako ali drugače poškodovalo oziroma ogrozilo.

V fizičnem smislu smo redko zares ogroženi, se pa opozorila v obliki strahu pogosto nanašajo na potencialno nevarnost, ki bi lahko grozila naši psihi.

Ena od potreb naše psihe je npr. potreba po varnosti in gotovosti.

Kadar ne vemo, kako se bodo stvari razpletle (za nas, za naše najbližje ipd.), nas zna zato prevzeti strah, saj se ob takšni neznanki ne znamo več počutiti varne.

V tem primeru je dobro, da znamo potrebo po varnosti in gotovosti zadovoljiti tudi kako drugačen, npr. skozi prepričanje, da je življenje na naši strani, da se lahko iz vsake izkušnje, pa kakršna koli že bo, nekaj naučimo, ipd.

Naša psiha potrebuje tudi občutke pomembnosti in sprejetosti, zato se lahko zgodi, da s strahom pričakujemo, kako se bo določena oseba odzvala na nas – ali bo odziv pozitiven ali ne.

Tudi v takšnem primeru je dobro, da znamo potrebo po pomembnosti in sprejetosti zadovoljiti še kako drugače in da v tem pogledu nismo na milost in nemilost odvisni od tega, kako določena oseba ali osebe gledajo na nas.

Najboljši recept za strahove, ki opozarjajo na potencialno psihološko ogroženost, so splošno gledano učenje, rast in delo na sebi.

Bolje ko razumemo mehanizme svoje psihe ter širša, kot sta naše razumevanje in zavedanje sebe, ljudi, sveta in življenja, bolj jasno nam bo, da sta naše bistvo in naša zavest vedno varna ter da je vedno mogoče najti poti do tega, da uspešno zadovoljimo potrebe svoje psihe – če ne na takšen, pa na drugačen način.

D) ČAKA NAS NEKAJ, KAR SAMO PO SEBI NIKAKOR NI NEVARNO, JE PA NOVO IN NEZNANO

Kot omenjeno, so se naši možgani skozi zgodovino izurili v tem, da s strahom opozarjajo na vse, kar je novo in neznano.

Tistega, kar je novo, po definiciji še ne poznamo in – kdo ve – lahko bi bilo nevarno, četudi ni videti.

To je logika našega nezavednega, ki v pričakovanju nečesa, česar še ne pozna, sproža strah.

In tako se nam npr. zgodi, da nas čaka srečanje s še nepoznanimi ljudmi (za katere se morda ob dejanskem srečanju izkaže, da so izjemno prijetni in prijazni), mi pa smo v strahu, saj predstavljajo nov, še nepoznan element v našem življenju.

Ali pa je pred nami nastop, na katerega smo sicer odlično pripravljeni, vendar ga bomo prvič izvedli pred drugimi ljudmi in bo to za nas v tem pogledu nova izkušnja. (Tu se zna zraven vmešati tudi strah pred tem, kako bomo sprejeti s strani drugih ljudi in ali je torej za našo psiho in njeno potrebo po sprejetosti ta nastop varno izvesti ali ne.)

V takšnih in podobnih primerih se je dobro spomniti na to, da gre bolj ko ne za »lažne alarme«.

Nikakor nismo zares ogroženi, temveč nas naši možgani v želji po zagotovitvi varnosti le za vsak slučaj opozarjajo tudi na povsem nenevarne, pa vseeno nove in še nepoznane okoliščine.

Normalno in človeško je, da v takšnih primerih čutimo nekaj treme in metuljčkov, zraven pa se je smiselno zavedati, da tovrstnega strahu ni za jemati preresno, saj ne opozarja na nikakršno omembe vredno dejanko nevarnost.

(Obstajajo tudi intenzivnih strahovi pred različnimi živalmi, zaprtimi prostori, klovni, višino ipd. Tovrstnim strahovom pravimo fobije. Fobije je mogoče s pomočjo tehnik nevrolingvističnega programiranja oziroma NLP-ja hitro in učinkovito odpraviti.)

STRAH TOREJ NI NAŠ SOVRAŽNIK ALI NEKORISTEN NEBODIGATREBA, TEMVEČ KURIR, KI PRINAŠA POMEMBNO SPOROČILO.

Naša naloga je, da to sporočilo prepoznamo in se nanj ustrezno odzovemo.

• Smo dejansko ogroženi in moramo zaščititi svoje življenje in zdravje?
• Se moramo le bolje pripraviti na podvige, ki se jih nameravamo lotiti?
• Se zdi ogroženo naše psihično blagostanje in moramo najti načine, da poskrimo zanj tudi v spremenjenih oziroma negotovih okoliščinah?
• Je pravzaprav vse v najlepšem redu, pred nami pa je le nova, še nepoznana izkušnja, ki nas sicer v ničemer zares ne ogroža? 

Ko dekodiramo strah oziroma njegova sporočila, se lahko osredotočimo na tisto, k čemur nas strah v prvi vrsti želi vzpodbuditi: na to, da ustrezno ukrepamo in se premaknemo naprej v življenju, namesto da ostanemo prestrašeni in paralizirani.

Večkrat ko to storimo, večji mojstri v ravananju s strahom bomo postali – kakor marsikje drugje tudi tukaj velja: vaja dela mojstra.

Metuljčki in trema ob novih podvigih bodo verjetno ostali za vedno, kar je več kot normalno, naša neudobna cona udobja pa se bo širila in postajala vedno udobnejša ter nam bo nudila veliko bolj svobodno, sproščeno in izpolnjeno življenje, kot bi nam ga ujetost v navidez varno majhno kletko, ki je z vseh strani zastražena s strahom in našo paralizo od njega, kadar koli lahko.

P.S.: Če si želite še več vsebin, ki vam bodo v pomoč pri ravnanju s svojimi čustvi in odzivi ter pri doseganju notranjega miru, sreče in izpolnitve v vašem osebnem življenju in v medosebnih odnosih, lahko preverite moji knjigici “Sreča in notranji mir” ter “Ljubezen in medosebni odnosi”.

Na voljo sta posamično ali v paketu, v katerem vas čaka tudi brezplačno darilo – 55 min transmeditacija “Uresničite svoje sanje” – za podrobnosti kliknite na to povezavo.